Zgodovina solnih terapij

Pred približno 2 milijoni let je bila vzhodna Evropa delno prekrita s plitvim morjem; ko je le to izginilo, so ostale pod zemeljskim površjem velike količine soli, naložene v plasteh, ki se nahajajo med 10 in 300 m pod zemeljsko površino. V 14. stoletju so ljudje začeli izkopavati sol za osebno uporabo in potrebe trgovine.

Leta 1843 je poljski zdravnik Felix Bockowski izjavil, da zrak v rudnikih soli, ki so nasičeni s suhimi delci soli, zdravilno delujejo na ljudi s pljučnimi in dihalnimi težavami.

SPELEOTERAPIJA (zdravljenje bolezni dihal in končnih bolezni v naravnih solnih jamah in rudnikih) je postala učinkovita in poceni metoda zdravljenja ljudi povsod po svetu. Največ solnih jam je bilo na področju Avstrije, Poljske, Slovaške, Romunije, Azerbejdđana, Rusije in Ukrajine. Te jame še danes služjo ljudem za zdravljenje in krepitev telesa.



V zgodnjih 90-ih letih 20. stoletja je omejeno število za zdravljenje primernih solnih jam in rudnikov dalo povod za začetek raziskav o možnostih ustvarjanja mikroklime v prostorih, ki bi jih človek ustvaril na površju zemlje, v obliki solnih sob oz. komor, kjer bi v sklopu medicine lahko zdravili ljudi s težavami dihanja in kožnimi obolenji.

Postopek zdravljenja omenjenih bolezni v solnih sobah so poimenovali HALOTERAPIJA; pod tem imenom je terapija z aerosolom solnega prahu v solnih sobah poznana po vsem svetu, kjer se ta našin zdravljenja uporablja.

Solni hram izjavlja, da se solne terapije izvajajo eksplicitno za relaksacijo oseb, dajo moč in izboljšujejo zdravje. Terapije niso nadomestilo za zdravila. Za zdravljenje so pristojni zdravniki in uradna medicina.